Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.

V svojem mnenju je Zakonodajno-pravna služba opozorila na precej nomotehničnih pomanjkljivosti predloga zakona. Danes je predlagatelj predlagal amandmaje k skoraj vsakemu členu predloga zakona, ki nekatere od teh nomotehničnih pomanjkljivosti odpravljajo. Ne odpravljajo pa najpomembnejše pomanjkljivosti, ki je v tem, da je besedilo drugega in tretjega odstavka novega 47.a člena ZJN-3, ki ga določa po amandmajih 4. člena predloga zakona, v celoti in dobesedno ponovljeno v tretjem odstavku 84. člena ZJN-3, ki ga določa 7. člen predloga zakona. Tako ponavljanje ni le nepotrebno in nesmselno, pač pa tudi do te mere kvari jasnost zakonskega besedila, da je po mnenju Zakonodajno-pravne službe v neskladju z 2. členom ustave.

Zlasti pa amandmaji z ničemer ne odpravljajo vsebinskih pomanjkljivosti predloga zakona. Osrednja vsebinska pomanjkljivost predloga zakona je, da ne določa, kaj so javna naročila medicinskih pripomočkov in medicinske opreme, torej na kaj se sploh nanaša. Predloženi amandma se sicer sklicuje na uredbo št. 2195/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra o enotnem besednjaku javnih naročil CPV, vendar ne določa bistvenega – katere kode iz te uredbe so tiste, ki opredeljujejo medicinske pripomočke in medicinsko opremo kot predmet javnega naročila. Predlog zakona namreč določa večje število novih pravil, ki se nanašajo na javna naročila medicinske opreme in medicinskih pripomočkov, pri čemer pa ne določa, katero blago so medicinski pripomočki in medicinska oprema. Zato, da bo povsem jasno, kateri predmet javnega naročila obsegajo javna naročila medicinskih pripmočkov in medicinske opreme, je treba v predlogu zakona ta predmet določiti s sklicevanjem na kode iz enotnega besednjaka javnih naročil, t.i. CPV kode iz evropske uredbe št. 2195/2002.

Druga pomembna pomanjkljivost glede določitve predmeta javnega naročila v zvezi z medicinsko opremo in medicinskimi pripomočki pa je, da predlog zakona ne določa, kako mora naročnik ravnati v primeru mešanih javnih naročil, torej v primeru ko javno naročilo obsega blago, ki spada v okvir medicinskih pripomočkov in medicinske opreme, ter blago, ki ne spada v ta okvir. Predlog zakona mora določiti pravila, kdaj se tako javno naročilo šteje za javno naročilo medicinskih pripomočkov in medicinske opreme. Poleg tega v 4. členu oziroma po amandmajih v 3. členu predlog zakona ureja javna naročila s področja zdravstva, pri čemer tudi ni jasno, za katera javna naročila gre in ali so to ista javna naročila kot javna naročila medicinskih pripomočkov in medicinske opreme.

Izpostaviti je na tem mestu še treba, da je predlog zakona na več mestih v nasprotju z direktivo 2014/24/EU, ki na evropski ravni ureja javna naročila. V zvezi s tem je najprej treba povedati, da so praktično vsa pravila navedene direktive obvezna za države članice. Direktiva za državo članico ni obvezna le takrat, kadar njeno besedilo le okvirno določa cilje, ki jih mora država članica s svojo notranjo zakonodajo doseči, ali kadar izrecno prepušča državi članici diskrecijo o tem, kakšna bo njena nacionalna zakonska ureditev. Direktiva o javnem naročanju pa zelo podrobno in obvezujoče ureja pravila javnega naročanja in država članicah ter pravil ne more urediti drugače.

Podrobneje glede neskladja z direktivo je treba najprej navesti, da je 3. člen oziroma po amandmajih 2. člen predloga zakona v neskladju s prvim odstavkom 5. člena direktive o javnem naročanju glede načina določitve ocenjene vrednosti javnega naročila. Prvi odstavek novega 47.a člena ZJN-3, ki ga določa po amandmajih 4. člen predloga zakona, je v neskladju z a točko drugega odstavka 32. člena direktive 2014/24/EU glede tega, kdaj je ponudba neustrezna, saj predlog zakona očitno šteje za neustrezno ponudbo, ki za več kot 10 % presega referenčno ceno, česar pa direktiva ne določa. Tudi drugi odstavek novega 47. člena ZJN-3 je v neskladju z direktivo glede tega, kda je se lahko uporabi postopek oddaje javnega naročila s pogajanji brez predhodne objave. Ker so v direktivi pogoji za uporabo tega postopka našteti taksativno, je to neskladje pravno še posebej zaskrbljujoče. Poleg tega tudi 7. člen predloga zakona ne upošteva določbe prvega odstavka 67. člena direktive 2014/24/EU, ki zahteva, da mora naročnik oddati javno naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe, 7. člen predloga zakona pa zahteva, da se naročilo odda na podlagi referenčne cene, pri čemer ni jasno, kaj to sploh pomeni.

Zakonodajno-pravna služba je dala tudi konkretne pripombe k posameznim členom predloga zakona. Pravzaprav k vsakemu členu predloga zakona. Med pomembnejšimi je treba omeniti, da četrti odstavek novega 47.a člena ZJN-3, ki določa po amandmajih 4. člen predloga zakona, predpisuje obveznosti naročnika, da v primeru, da izbrani ponudnik ne zniža cene na nižjo ceno, ki jo naročnik ugotovi na trgu, odstopi od sklenitve pogodbe z njim oziroma celo odstopi od že sklenjene pogodbe. Ta določba je neskladna tako s temeljnimi pravili javnega naročanja kot s pogodbenim pravom, ki velja v Republiki Sloveniji, in bi njena uporaba izpostavila naročnika odškodninski odgovornosti. V zvezi z novim tretjim odstavkom 84. člena ZJN, ki ga določa 7. člen predloga zakona, pa Zakonodajno-pravna služba opozarja, da referenčna cena ne more biti določena kot merilo za oddajo javnega naročila. Referenčna cena je neka določena cena za posamezno vrsto predmetov medicinskih pripomočkov in medicinske opreme in je po logiki stvari ni mogoče uporabiti za ugotovitev najugodnejše ponudbe.

Glede na vse navedeno Zakonodajno-pravna služba ugotavlja, da ima predlog zakona tudi z upoštevanjem predloženih amandmajev toliko pravnih pomanjkljivosti in neskladnosti z direktivo, ki ureja javna naročila, da ga pravno ni mogoče podpreti.

Hvala.