Podpredsednik, hvala za besedo. Spoštovani člani odbora.

ZPS je pripravlja mnenje o zahtevi za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih. Zahtevo je marca lani vložilo Vrhovno sodišče. V njej zatrjuje, da določba predstavlja protiustavno pravno praznino, zato je ne more uporabljati. Državni zbor, ki je sprejel ta predpis, je v tem postopku tožena stranka. ZPS smo tako pripravili odgovor Državnega zbora, v katerem navajamo argumente v obrambo izpodbijani ureditvi. Najprej bom povzel navedbe Vrhovnega sodišča in vlade, nato pa predstavil naše mnenje.

Vrhovno sodišče bi moralo izpodbijano določbo uporabiti pri odločanju o pritožbi tujca zoper sklep Upravnega sodišča o tem, da je njegovo pridržanje v centru za tujce še vedno utemeljeno. Pridržanje pred odstranitvijo tujca iz države se lahko odredi, če na primer obstaja nevarnost pobega ali ga iz drugih razlogov ni mogoče takoj odstraniti. Pridržanje z odločbo odredi policija za največ 6 mesecev in ga lahko še enkrat podaljša. Zoper odločbo o pridržanju ima tujec možnost sprožiti upravni spor. V tej zadevi pa gre nov dodatni institut, ki ga je uvedel 79.a člen, in sicer preiskus utemeljenosti pridržanja po uradni dolžnosti brez tožbe pridržanega tujca. Če je pridržanje odrejeno do treh mesecev, njegovo utemeljenost pred potekom pregleda Ministrstvo za notranje zadeve. Če pa je odrejeno dlje (do 6 mesecev), pa pregled opravi kar Upravno sodišče. Če ministrstvo ali sodišče ugotovita, da razlogi za pridržanje niso več podani, policiji naložita, da tujca nemudoma izpusti iz centra, ali pa ugotovita, da razlogi še vedno obstajajo. Namen instituta je torej skrajšati odvzem prostosti na čim krajše obdobje. V tej zadevi je sporen peti odstavek, ki ureja pravno varstvo zoper takšno odločitev. V prvem stavku določa možnost upravnega spora zoper odločitev ministrstva, v drugem, izpodbijanem stavku pa določa, da je zoper odločbo Upravnega sodišča možna pritožba na upravno sodišče. To je bilo lani z novelo Zakona o tujcih F popravljeno tako, da je za pritožbo sedaj pristojno Vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče meni, da je drugi stavek, ki določa njegovo pristojnost, tako nejasen, ta predstavlja protiustavno pravno praznino. Saj, prvič, iz odločbe naj nebi bilo mogoče razbrati, katero sodišče je pristojno, in drugič, ni mogoče razbrati, po katerem procesnem zakonu bi moralo odločati. Z jezikovno in sistematično razlago je prišlo do dveh rezultatov, ki sta po njegovi presoji neskladna z ustavo. Najprej je ugotovilo, da bi moralo uporabiti Zakon o upravnem postopku, saj da že upravno sodišče odloča o neke vrste upravnem postopku. Vlagatelj meni, da je ta razlaga nepredstavljiva, če bi moralo kot najvišje sodišče v državi odločati kot nekakšen pritožbeni organ v upravnem postopku. Tudi druga razlaga ga pripelje do nesprejemljivega rezultata, saj meni, da ne more uporabljati Zakona o upravnem sporu, saj se postopek ne začne s tožbo, v njem ni ne tožnika ne tožene stranke in se ne konča z vsebinsko sodbo ali sklepom, ki bi ustrezal merilom Zakona o upravnem sportu. Zato, ker ne more uporabiti ne enega ne drugega zakona, naj bi šlo za protiustavno pravno praznino, ki krši 2. člen ustave – pravno državo.

Vlada je v svojem mnenju izpostavila, da iz zakona jasno izhaja, da gre za odločanje o upravnem sporu in da vrhovno sodišče ne razloži jasno, zakaj ne more uporabiti zakona o upravnem sporu. Poleg tega pa je vlada utemeljeno opozorila na dejstvo, da sta se upravno in vrhovno sodišče že v zakonodajnem postopku strinjali s tem, da se določba spremeni tako, da ima tujec pravico do pritožbe na vrhovno namesto na upravno sodišče, torej z isto določbo ki jo sedaj izpodbija. V ZPS se strinjamo z mnenjem in dodajamo še svoje argumente. Najprej menimo, da zahteva ne izpolnjuje procesnih predpostavk in jo je zato treba zavreči. Naloga zakonodajalca je, da sprejema predpise. Naloga sodišč pa je, da jih razlagajo. Le takrat, ko so v predpisih takšne praznine, da jih ni mogoče napolniti z razlago, mora sodišče prekiniti postopek in začeti oceno ustavnosti pred ustavnim sodišče. Sodišča morajo aktivno izčrpati vse možnosti, razlage morajo iskati v celotnem pravnem redu po lastni ustavni vesti, preden lahko začnejo ta postopek. Toda vrhovno sodišče po našem mnenju ni izčrpalo vseh metod razlage, zlasti namenske. Ni izkazalo, da gre za pravno praznino. Menimo, da iz zahteve izhaja celo nasprotno, da je določba pravzaprav jasna in odkazuje na uporabo Zakona o upravnem sporu. Le, da vlagatelj meni, da je ne more uporabiti skladno z ustavo. Vendar pa ne izkaže, da je izčrpal vse možnosti ustavno skladne razlage, zato se zdi, da vlagatelj Vrhovno sodišče poskuša pridobiti od ustavnega sodišča svetovalno mnenje, za kar pa ni pristojno. Še manj pa bi bilo dopustno razveljavljati jasne zakonske določbe, ki jih je sprejel Državni zbor in ki jih je mogoče ustavno skladno razlagati.

Ker vrhovno sodišče uveljavlja le kršitev 2. člena, je za zavrženje dovolj, da pokaženo na eno ustavno skladno razlago. V ZPS smo pripravili štiri. In sicer tudi zato, ker ustavno sodišče ni vezano na zahtevek in lahko ta člen presoja tudi z vidika drugih členov ustave. Prav s temi štirimi razlagami, ki jih bom sedaj kratko predstavil, pa utemeljujemo skladnost člena tudi z drugimi določbami ustave in sicer z 19., 23., 25., 127. in 157. členom. V tem primeru pa bo treba zahtevo zavrniti po vsebini.

Glede prvega argumenta oziroma razlage. V ZPS smo preučili zakonodajno gradivo. Iz njega izhaja, da je zakonodajalec nedvoumno hotel zagotoviti odločanje o sodnem postopku in da naj bo na voljo pritožba. Res so bile v prejšnjih fazah postopka neke nejasnosti, vendar je prav z novelo F zakonodajalec razblinil vse dvome glede narave postopka in jasno izrazil željo, da se smiselno uporablja Zakon o upravnem sporu in da naj vrhovno sodišče odloča tudi o pritožbi.

Druga razlaga je sicer sistematična, nas pripelje do sklepa, da je ZUS, torej Zakon o upravnem sporu, uporabljiv, ker že Zakon o tujcih jasno določa sodni nadzor, ta pa se uresničuje edino po tem zakonu. Poleg tega menimo, da tudi sicer narava tega instituta predstavlja presojo zakonitosti aktov izvršilne veje le v bolj omejenem obsegu. Poudarjamo pa tudi, da je nekoherentno, da vrhovno sodišče meni, da ne more uporabljati Zakona o upravnem sporu, čeprav je sodišče na prvi stopnji enak razlagalni problem že rešilo na ustavno skladen način, česar pa vlagatelj ni problematiziral.

Posebna dolžnost uporabe upravnega spora pa izhaja tudi iz prava Evropske unije, in sicer načela učinkovitosti. Sporna določba prenaša 15. člen direktive o vračanju, ki tujcem zagotavlja pravico do periodičnega nadzora njihovega pridržanja ne glede na to ali so vložili pravno sredstvo ali ne. Sodišče Evropske unije je že presodilo, da ima določba neposredni učinek. Nacionalno slovensko sodišče torej ne odloča neposredno na podlagi direktive in izvaja pravo Evropske unije. Iz prava unije tako izhaja obveznost slovenskih sodišč, da morajo slovenski procesni zakon uporabljati na način, ki bo zagotovil učinkovitost pravice do periodičnega sodnega nadzora. Ta obveznost je omejena le z jezikovnimi mejami določbe, vendar pa ne gre za takšen primer. Vrhovno sodišče bi moralo zakon uporabljati zgolj smiselno tako, da ga lahko prilagodi konkretni zadevi.

Naš zadnji argument izhaja iz namenske razlage. Po ustavi je naloga sodišča zagotavljati varstvo človekovih pravic in nadzirati drugi veji oblasti. Ta naloga se uresničuje v upravnem sporu, ki je nosilni mehanizem zavor in ravnovesij ter primarni postopek varstva človekovih pravic. V tej zadevi gre za nadzor nad odvzemom prostosti posamezniku s strani izvršilne veje oblasti. Menimo, da ni dopustno odkloniti sodnega varstva zgolj zato, ker niso izrecno urejene vse podrobnosti postopka. Še več, osebna svoboda je tako pomembna pravica, da bi moralo sodišče še bolj aktivno iskati ustavno skladno razlago in zapolnjevati morebitne pravne praznine v korist posameznika. Poleg tega pa je bil že izrecno namen zakonodajalca podeliti sodni veji širše polje samostojnosti tako, da ji je s širšo in odprto določbo omogočil smiselno uporabo obstoječih zakonov. Izrecna določba o smiselni uporabi bi bila celo odveč, saj je upravni spor vedno na voljo za presojo kršitev človekovih pravic.

Na podlagi vseh štirih argumentov zato menimo, da sodišče mora in lahko smiselno uporablja Zakon o upravnem sporu tako, da spoštuje vsa ustavna jamstva in obveznosti iz prava EU ter da spoštuje resnično voljo zakonodajalca, ki je bila v tem, da se zagotovi dvostopenjsko sodno preverjanje utemeljenosti odvzema osebne svobode tujcev v postopku vračanja. Enako je storilo že upravno sodišče na prvi stopnji..

Če sklenem, menimo, da bi ustavno sodišče moralo zahtevo zavreči ali podredno zavrniti, saj je določba jasna in skladna z ustavo.

Zahvaljujem se za besedo.