Hvala lepa spoštovana gospa predsednica, lepo pozdravljene poslanke in poslanci, predstavniki ministrstva in predlagatelj. Torej, komisija Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost in šport je soglasno zavrnila novelo zakona, ker je izrazito neobičajno za to glasovanje. Vendar to ni na nek način presenečenje, kajti ocena komisija je, da pravzaprav te spremembe nimajo povsem jasne argumentacije, zlasti pa je očitno pri teh predlaganih spremembah, da trčijo ob pravzaprav eno od ključnih predpostavk, ki so zapisane v tem zakonu o izobraževanju manjšin v 2. členu in sicer, da morajo biti ta del izobraževalnega sistema, torej manjšin namreč, potekati na podlagi predpisov, ki urejajo posamezne ravni in smeri izobraževanja v Republiki Sloveniji. Zakon sicer lahko uredi drugače posamezne elemente, vendar je povsem jasno, da da je izobraževanje, javno izobraževanje obeh manjšin potekal v okviru izobraževalnega sistema, kot ga opredeljuje zakonodaja, ki velja za celotno izobraževanje v Republiki Sloveniji. Zato se nam zdi, da tu ne gre toliko za uveljavljanje izpostavljanje posebnih pravic, kot gre bolj za neko ekskluzivnost, bolj za na nek način izločevanje, kar se nam ne zdi prav, posledično pa vidimo tudi tukaj morda neko pot v zapiranje in samozadostnost manjšine. Mimogrede, naj opozorim, da se je predlagateljem zapisala precej nerodna napaka v pojasnilih k zakonu. Namreč, pri poglavitnih rešitvah, kjer navajajo, da se učitelji, ki v šolah z italijanskim učnim jezikom poučujejo slovenski jezik in druge tuje jezike, namreč slovenščina je tukaj napačno definirana kot tuji jezik. Namreč, če vi rečete slovenščinoin druge jezike je slovenščina razumljena kot tuj jezik. To pa ni, slovenščina je v tem primeru jezik okolja in seveda je tu morda tudi del te zagate ali pa, če hočete, nelagodja, ki je prisotno pri teh predlaganih spremembah. Zdaj, tu je ministrstvo že izpostavilo te ključne probleme. Med drugim tudi vprašanja znanja na ravni materinega jezika, kje nimate nobene metodologije, nimate nobenega okvirja kaj to pomeni. Navsezadnje znanje materinega jezika je lahko tudi zelo šibko. Bom rekel za slovenščino, nekateri še sklanjati ne znajo v slovenščini pa je to materin jezik njihov. Tako, da tu trčimo ob nek novo rek, ob nek sklop, ki je izrazito problematično ga jasno definirati in definitivno ni v skladu z skupnim jezikovnim okvirjem Sveta Evrope. Mimogrede, tudi ZOFI, Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ne pozna tega pojma o dodatnem usposabljanju za tiste, ki ne izpolnjuje pogojev. Če ne izpolnjuješ pogojev ne moreš učiti oziroma si lahko samo za določen čas tam. Tako, da tu ravno tako vidimo neko izločevanje iz sicer temeljnih principov, ki veljajo za izobraževalni sistem v naši državi. Zelo hecno je tudi zviševanje pogojev za tehnično, administrativno in računovodsko osebje, kjer zdaj ni več kriterij, mislim, da je B1, če se ne motim, ampak naj bi za posamezno delovno mesto bila določena zahtevnost znanja italijanskega jezika, koliko mora znati čistilka je drugače od tega koliko kuharica, hišnik, računovodja in tako naprej. Ampak tukaj naj opozorim spet na pojasnilo predlagatelja, ki ga lahko preberete in ga citiram. Glede na poznavanje dejanskega stanja oziroma potreb in seznanjenosti s pogostostjo intenzivnostjo stikov delavcev na posameznih delovnih mestih z otroki in drugimi določi zahtevano raven znanja italijanskega jezika, pač krovna organizacija italijanske narodnosti. Zdaj tukaj, jaz seveda pedagog, tukaj pri tem kako znanje kuharice ali pa hišnika vpliva, ker to je v širšem smislu tudi del pedagoškega procesa, jaz mislim, da je strokovno vprašanje. Da tega znanja, kjer bi krovna italijanska skupnost lahko določila ta razmerja in nivoje nima. Za to so potrebni strokovnjaki, ki opredelijo, ki se spoznajo a izobraževalne sisteme in na pouk in pa izobraževanje. Tako, da tu se sprašujem ali to ni poseg v samo stroko, ki je za to kompetentna na ravni ministrstev oziroma zavoda za šolstvo in drugih strokovnih in teh organov, ki se s tem ukvarjajo. Še naprej bi rad izpostavil, da se tukaj nam je postavilo vprašanje recimo ali res nekdo, ki na filozofski fakulteti v Ljubljani, Kopru ali Mariboru konča italijanščino na ravni terciarnega izobraževanje ne more biti usposobljen za to, da bi v osnovni šoli z italijanskim učnim jezikom poučeval, kajti ta določba, tako kot bi zdaj to veljajo bi pravzaprav to impliciralo. Tako, da to je tudi neko zahtevno vprašanje. Pa še nekaj je, glede na to da se definitivno oži nabor tistih, ki bi lahko poučevali je vprašanje ali to ne bo vplivalo na kakovost samega izobraževanja v šolah z italijanskim učnim jezikom samega izobraževanje v šolah z italijanskim učnim jezikom, glede na to da se nabor strokovnjakov izrazito zmanjšuje. Tako, da mimogrede besedilo zakona se sklicuje na analizo, ki naj bi bila narejena, ampak jaz je nisem nikjer našel, te analize, ki bi bila kje dostopna. Zdaj mogoče, ampak jaz analize o tem, da bi kakovost znanja italijanske učnega jezika med zaposlenimi, zlasti pedagoškim kadrom padala, se zdi, da je bolj anekdotična, kot pa da bi imela za seboj neko resno evalvacija. In pa še nekaj bi rad na koncu, se opravičujem, gospa predsednica, kar pa je neka neprincipalnost, ki tudi nekako bije tudi nekako bije v oči. Spomnili se boste argumentacije predlagateljev sprememb zakona o sistemu plač, kjer sta bila tudi oba poslanca obeh manjšin, ko se je izenačevalo dodatke za poučevanje v dvojezičnih šolah in šolah z italijanskim jezikom. So se tudi druga delovna mesta, kot so ravnatelji, potem tisti, ki pišejo v medijih z manjšinskim jezikom in uradniki so se izenačile z dodatki, ki so bili opredeljeni samo za učitelje, ki so to delali, ker je bila argumentacija, na katero smo tudi opozorili, da je pač poučevanje zahtevnejše kot obvladovanje aktivnega jezika v komunikaciji z drugimi. Pa sta, pri nas je bil poslanec madžarske manjšine, rekli, da to ni res, da tudi ravnatelj mora enako znati, to znanje uporabljati in tudi drugi. Zdaj se pa natančno ta isti argument, ki je bil tam zavrnjen, da so se drugi dodatki zvišali na raven tistih učiteljev, ki naj bi zahtevnejše delo opravljali, se pa pravzaprav izpostavljajo kot utemeljeni. Se pravi, zdaj bi morali vsaj še predlagati, da se dodatki za te, pa zvišajo ponovno na raven in se loči ta razlika in to se mi ne zdi prav, da se pravzaprav poskuša na dveh različnih situacijah uporabljati nasprotujoče si argumente. Tako, da na to je bilo tudi na komisiji opredeljeno, kot sem rekel, soglasno je predlog zakona zavrnila. Hvala, gospa predsednica.