Predsedujoča, hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljene poslanke in poslanci in ostali prisotni. S predlaganim zakonom se, kot navajata torej predlagatelja določa, da morajo učitelji, ki v šolah z italijanskim učnim jezikom poučujejo slovenski jezik in druge tuje jezike izkazovati določeno raven znanja italijanskega jezika, ki je določena po skupnem evropskem jezikovnem okvirju, torej Sveta Evrope, mogoče v nadaljevanju to z besedo »SEJO«. Torej, zvišuje se predpisana raven tega znanja italijanskega jezika za strokovne, administrativne, tehnične, računovodske in druge delavce. Seveda je tukaj zelo različno glede na vrsto delovnega mesta. Naj v zvezi s tem izpostavim nekaj stvari, ki se nam zdijo v tem pomembne. Torej, v skladu s predlogom spremembe bi morali učitelji slovenščine in tujih jezikov dokazovati jezikovne kompetence italijanskega jezika na ravni C1. To pomeni, da nad tem je samo še C2, po SEJU, kar pomeni, da je to kar močna zaostritev jezikovnih kompetenc pri učiteljih, ki v bistvu ne potrebujejo za svoje delo, to ni njihov učni jezik, ker njihov učni jezik ali je slovenščina ali tisti tuji jezik, ki ga poučujejo. Pomeni, da bi bilo dovolj tudi tako kot piše, torej nižja ta oblika. Da mogoče samo za lažje razumevanje preberem kaj pomeni C1. Raven C1 namreč pomeni, da strokovni delavec razume širok razpon zahtevnejših daljših besedil in prepozna implicitne pomene in jezik uporablja prožno in učinkovito, tako da za družbeno in za akademsko in poklicne namene ter tudi namene poučevanja. Torej, tvoriti zna jasna, dobro organizirana in poglobljena besedila v kompleksnih temah. To se nam zdi, da je kar močna zaostritev. Enako seveda se nam zdi, da je tudi nepotrebno zaostrovati te kompetence tudi pri administrativno tehničnem kadru. Naj omenim s tem, da se s tem nabor tistih, ki bi to lahko poučevali precej verjetno zmanjša, kajti tudi sicer ima torej trenutno je v šolstvu kar težava s pridobivanjem kadra. S spremembo in torej dopolnitvijo tega 15. člena je torej predvidena uvedba tako imenovanega preizkusa znanja italijanskega jezika kot materinega jezika. Torej, materni jezik je tisti, ki posameznika opredeljuje kot domačega govorca, zato preizkusi znanja za materinščino, torej ne obstajajo pri nas. Torej, niso del sistema, kot ga poznamo dela sistema SEJO. Razen tega so elementi, ki predstavljajo kot izhodiščno italijanščino kot materni jezik že urejeni z določbami prvega odstavka že zdaj veljavnega zakona 15. člena, kjer piše, da lahko tisti poučuje, ki je končal osnovno ali srednjo šolo z italijanskim učnim jezikom in pridobi predpisano izobrazbo v italijanskem jeziku ali je končal osnovno in srednjo šolo z italijanskim učnim jezikom. Zato je po našem mnenju torej potreben razmislek o uvrstitvi te določbe v zakon. Potem jezikovna kompetenca naj bi se pri strokovnih delavcih, ki ne izpolnjujejo pogoje, torej s tega 15. člena, dokazovala s posebnim preizkusom znanja italijanščine kot materinega jezika, ki temelji na izpitnem katalogu italijanščine kot materinega jezika za splošno maturo. Preizkus znanja pa naj bi izvajalo ministrstvo pristojno za izobraževanje v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo. Torej,niti pristojno ministrstvo niti Zavod Republike za šolstvo nimata vzpostavljenega sistema certificiranja v skladu z SEJO, ima pa tovrstno infrastrukturo zaradi že zdaj veljavnih določil vzpostavljen državni izpitni center, kar je tudi v skladu z določbami trenutno veljavnega zakona. Državni izpitni center ima za to zagotovljen, torej ustrezni strokovni kader in seveda finančna sredstva za izvedbo tega. Potem bi še dodal to, da v zvezi s predlagano vzpostavitvijo dodatnega pogoja v sklopu jezikovne kompetence strokovnega delavca, to je opravljen program dodatnega usposabljanja izobraževanja, ki je namenjeno izboljšanju strokovnega izrazoslovja za predmet, ki ga poučuje, je potrebno opozoriti na to, da zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje, ki vključuje v programe profesionalno usposabljanje opredeljuje kot delovno obveznost strokovnega delavca hkrati pa pravico zaposlenega iz delovnega razmerja. To pomeni, da pač se potem, ko je že zaposlen odloča za to izobraževanje. Pogoj, torej ta pogoj za opravljanje dela pa je zapisan v ZOFI-ju v 92. členu in pomeni, da so to le študijski oziroma izobraževalni programi. Ne morejo pa to biti programi profesionalnega usposabljanja. Mogoče še samo za konec naj še to omenim, da se nam zdi, če bo seveda sprejeto to tako kot je zapisano, da za uskladitev podzakonskih aktov z določbami zakona je rok vsekakor, 1. marec, premajhen. Predlagamo, da se razmisli, da je ta rok daljši, glede na to, da je postopek, torej procedura je predpisana, tako da morata tudi obe narodnostni skupnosti dati soglasje, tako da glede na zahtevnost bi predlagali, da je ta rok daljši, do konca leta, recimo. Hvala lepa.