(PS italijanske in madžarske narodne skupnosti): Spoštovana predsednica, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim. Italijanska narodna skupnost, torej Obalna samoupravna italijanska narodna skupnost je podala seveda v sodelovanju z poslancem, torej z mano, nov predlog za spremembo in dopolnitev Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Najprej bi želel povedati, kaj in zakaj je prišlo do tega in kje smo videli težave in zakaj naše šole danes imajo določene težave in kakšne te težave bi lahko bile jutri, če ne bi tega zakona sprejeli. V 64. členu Ustave Republike Slovenije piše, da avtohtoni narodni skupnosti, torej italijanska in madžarska, imajo pravico do vzgoje in izobraževanje v svojem jeziku, kar pomeni v bistvu v materinem jeziku oziroma, ki ga uporabljajo vsakodnevno. To je torej prvi jezik za narodne skupnosti. Drugi jezik za narodne skupnosti, na območju občin, kjer živijo je slovenski jezik, ker je jezik okolja. Čisto obratno je seveda za Slovence, ki živijo na narodno mešanih območjih in ki hodijo v slovenske šole. Torej, oni imajo kot prvi jezik materin jezik slovenščino, in kot drugi jezik, jezik okolja, italijanščino na našem področju in madžarščino na njihovem področju. Potem pa je tretja kategorija jezikov in to so tuji jeziki v Evropi, ki Evropska unija jih je kategorizirala pot skupno evropsko jezikovno organizacijo in jih je opredelila na 6 kategorij od A1, A2, B1, B2, C1 in C2. Torej, to so tuji jeziki, ki imajo nek skupni okvir, da bi v Evropi vedeli točno za katero kompetenco gre v primeru, seveda da nekdo, ki potrebuje znanje tujega jezika in to potrebuje tudi certifikat, da bi nekje delal, da ima kompetenco na nivoju B2 ali C1 ali C2. Torej, to govorimo o tujih jezikih. V starem zakonu je za, predvsem učitelje in strokovne delavce, ki poučujejo v italijanskem jeziku in to govorim za italijanski jezik, za književnost in za ostale predmete v italijanskem jeziku, kot so zgodovina, kot so zemljepis, kot so biologija, kot je kemija, fizika, matematika, torej poučevanje v italijanskem jeziku, v naših italijanskih šolah, bi morala potekati vedno na najvišjem nivoju, torej v materinem jeziku, tako kot pravi 64. člen Ustave, v svojem jeziku. Žal v zadnjem zakonu je bilo sprejeto, 2018, da torej, učitelji in strokovni delavci poučujejo z znanjem, da bi bilo dovolj znanje tretje kategorije jezikov, torej tujih jezikov na nivoju C1. To mi danes pravimo, da je neopravičljivo, da je nekako neupravičeno, da ta nivo je absolutno prenizek, da bi lahko nekdo, ki seveda nima pogojev za delo v naših šolah in potem mora opraviti preizkus znanja, v tem primeru za tuje jezike na RIC-u, torej na republiškem izpitnem centru oziroma na Zavodu za šolstvo Republike Slovenije na območni enoti v Kopru, tako kot je potekalo do leta 2018, kjer je bila ustanovljena komisija profesorjev, ki so učili na italijanski fakulteti v Kopru in pedagoških svetovalcev, ki so na najvišji strokovni ravni v naših šolah. Torej, ta komisija je takrat ocenjevala znanje italijanskega jezika na neki ravni, ki ni bila nikoli določena v zakonu ampak je pisalo v členu, kjer se je to določalo, da minister pristojen za izobraževanje določa nivo znanja italijanskega jezika. In zato se je šlo tudi spreminjati ta 15. členzakona in se ga je poslabšalo in spremenilo v znanje tujega jezika na nivoju C1. Tako, da Samoupravna italijanska narodna skupnost skupaj z ravnatelji se je v teh treh letih močno zavedala in je bila zaskrbljena, da ta način izvajanja zakona bo pripeljal do propada naših šol, kakovosti in strokovnega jezikovnega znanja naših učiteljev in strokovnih delavcev, seveda tistih strokovnih delavcev in tistih učiteljev, ki nimajo pogojev za biti zaposleni v naših šolah in morajo zato narediti izpit znanja italijanskega jezika. Zato so naši ravnatelji in Samoupravna narodna skupnost podala predloge za izboljšavo torej znanja italijanskega jezika v vzgojno izobraževalnih zavodih z italijanskim učnim jezikom na največji možni ravni, to kar sem rekel prej, to kar predlaga tudi ustava in ne samo ustava ampak tudi mednarodni akti, ki jih je Republika Slovenija ratificirala leta 1992. Tu govorim o Londonskem memorandumu od leta 1954, kjer v specialnem statutu, ki je potem bil zajet v Osimskem sporazumu leta 1975 v 4. c členu piše, da v šolah z italijanskim učnim jezikom poučujejo lahko tisti učitelji, ki obvladajo italijanski jezik na nivoju materinega jezika. To so nekako zadeve, ki so nas pripeljale do tega novega predloga zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Do zdaj sem govoril za učitelje in strokovne sodelavce. Imamo pa seveda druge delavce tudi na naših šolah, z italijanskim učnim jezikom. Tukaj imamo strokovne sodelavce, administrativni kader, tehnični kader, računovodski kader in drugi delavci, ki delajo v kuhinji ali kje drugje in za te delavce, ki seveda ne izpolnjujejo pogoje, je znanje jezika nekoliko nižje in tukaj gremo opredeliti za določene kategorije delovnih mest tudi znanje jezika na nivoju tujega jezika, torej v skladu z sejo, torej skupni evropski jezikovni okvir za jezike in tukaj so določene kategorije, ki lahko poznajo jezik na nivoju B2 ali C1 ali pa celo B1, nekateri. Tako, da zadeva je relativno kompleksna, poznamo jo mi, ki jo živimo, vsakodnevno, ki smo rasli z njo, ki smo pripadniki italijanske narodne skupnosti od samega rojstva do tistega leta, ki delamo, do danes, ko še vedno delamo skupaj z našimi ravnatelji in našimi šolami in se zavedamo da sprejetje tega zakona je edina možnost, da ohranimo kakovost, torej strokovno znanje, strokovno izrazoslovje, strokovno jezikovno izobrazbo tistega kadra učiteljev in strokovnih delavcev, ki lahko pripelje kakovost vzgojno izobraževalnih zavodov z italijanskim učnim jezikom na nivoju kompetenc, da bomo paritetičnim slovenskim šolam na našem področju oziroma slovenskim šolam v celi Sloveniji, kjer učitelji učijo v slovenskem jeziku na najvišji možni ravni slovenskega jezika in to je kot prvi jezik in to je njihov materin jezik. Te dve stvari morajo biti nekako iti skupaj z roko v roki in biti na istem nivoju. Ker če gledamo na našem področju italijanskem in madžarskem sta ta dva jezika, madžarščina in slovenščina ter slovenščina in italijanščina enakopravna in uradna jezika. Zaradi tega tudi v šolah mora se način predavanjain učne kompetence in poučevanje mora potekati na najvišjem možnem nivoju. To, kot še enkrat bom poudaril, to je edini način, da se ta zakon obvezno sprejme, da nam daste možnost, da se naše šole lahko naprej razvijejo, tako kot je bilo predvideno že od leta 1954 naprej z Londonskim memorandumom. Zaenkrat jaz bi zaključil, pa potem bom na razpolago za dodatna vprašanja. Hvala lepa.