Hvala za besedo, predsedujoča.

Saj imam samo eno jedro odziva na razpravljanje državnega sekretarja, ki je povedal zelo veliko stvari samo o tem zakaj držijo minimalna plačo tako nizko kot jo nič. Pravi, da naj bi sprejeli kakšen kompromis, ampak kakšen, če je to zakonski minimum od minimuma uskladitve minimalne plače,: med čem se pa potem sprejema kompromis. Med tem, da se sploh upošteva Zakon o minimalni plači ali da se niti to ne upošteva, in da se odredi uskladitev minimalne plače mimo zakona in še nižje kot že sicer predlagate. Ko jaz te naracije o kompromisu ne razumem. Če je vaš predlog tak, da po črki zakona minimalno plačo usklajuje tako, da je v osnovi ne usklajuje in bo še zmeraj ostala zadaj za življenjskimi stroški in za obremenitvami delavskih gospodinjstev kot so se pripetile v zadnjem letu dni. Vsebinsko morda lahko razumem neko logiko kompromisa ali pa advokaturo kompromisa med delom in kapitalom, češ sindikati zahtevajo toliko, tam so delodajalci, ki nekaj vpijemo, bomo sprejeli nek kompromis, ampak temu ne moremo reči kompromis, če smo pa na zakonskem minimumu in na zakonskem plačnem dnu. Vse kar je minister Cigler Kralj storil je, da je popravil minimalno plačo za toliko kolikor jo je moral po zakonu in niti enega centa več. In s kom se pravzaprav tukaj sprejema kompromis. Prej sem omenil razloček med delom in kapitalom. Poglejte, na eni strani imamo strukture ali pa posameznike, če želite, bom uporabil izraz poslovne strukture, ki razpolagajo z milijardami in milijardami zgolj čistega dobička, čistega dobička. Njihova družbena moč je še bistveno večja. 2,8 milijarde je bilo čistega dobička v sicer kriznem letu 2020. Za te ljudi krize očitno ni bilo. Še zmeraj so pobrali krepko smetano v višini 2,8 milijard evrov. Še manj pa je bila zanje kakršnakoli kriza na obzorju, še nekaj preteklih let, 2019 čisti dobiček 4,6 milijarde, 2018 čisti dobiček 4,2 milijarde, itn., v zadnjih letih, če gremo dalje, so številke celo večje. Kakšen kompromis torej sprejemamo med ljudmi, ki imajo milijarde in bi še tudi po primerni povišici minimalne plače še vedno imeli milijarde in med ljudmi, ki svoje plače ne morejo preživeti. In vaš kompromis je, naj še naprej ljudje, ki plače ne morejo preživeti, ostanejo v položaju v po kateremu bodo še težje preživeli od svoje plače zaradi tega, ker so šli od mleka do kruha artikli v trgovinah gor bolj kot vi minimalno plačo danes usklajujete. Meni to v resnici ne zveni kot kompromis. Meni to zveni kot varovanje visokih milijardnih dobičkov na račun izpraznjenih delavskih denarnic in zlomljenih delavskih hrbtov, pa čeprav so ravno ljudje na minimalni plači tisti, ki so nas pripeljali, nas še zmeraj vodijo skozi epidemijo. Trgovke so menda največja poklicna skupina znotraj prejemnikov minimalne plače. Dan za dnem v štarcuni zlagati izdelke, sedeti za blagajno, tvegati okužbo pa dobi eno ušivo minimalno plačo za to. In povišico, ki povišica ni, ker si iz iste štarcune v kateri te trgovske delajo, lahko danes privoščijo manj kakor so si eno leto nazaj oziroma po vaši uskladitvi si bodo še vedno lahko privoščile manj kot bi si privoščili brez vaše uskladitve eno leto nazaj. Poglejte, uskladitev, ki ne dohaja minimalnih življenjskih stroškov, niti uskladitev ni, še manj pa povišica, čeprav uporabljam oba izraza izmenično. In posledice tovrstnih prioritet in take politike in takih usmeritev je dejstvo, da imamo ljudi zaposlene, ki delajo, delovno aktivna kategorija se jim reče, ki živijo pod pragom tveganja revščine. Kako gre to skupaj s kakršnimkoli konceptom, pa ne samo socialne države, ampak elementarno poštene in pravične države. Ljudje delajo, pa ne dobijo toliko, da bi od tega lahko preživeli. Pa mi ne v to diskusijo vleči davkov, ker niso davki krivi, da ti ljudje ne morejo preživeti, ker dobijo toliko malo. Med četrt milijona naših sodržavljank in sodržavljanov, ki živijo pod pragom tveganja revščine, je 46: tisoč takih, ki so delovno aktivni, pa ne dobijo dosti, da bi lahko prišli normalno čez mesec in se celo statistično pokažejo na radarju pod pragom tveganja revščine. In potem imamo še znotraj njih nadaljnjih 7 tisoč takih, ki so redno zaposleni, pa morajo zraven še na centre za socialno delo hoditi po socialo. Te še težje diskreditirate in še težje jih etiketirate ljudi, pogodba, redno zaposlitev pa mora zraven iti še po socialo. Pa kje si še to videl? Mislim, ja, žal, pri nas, s takimi politikami. Moj očitek ministru Cigler Kralju pa aktualni garnituri ministrstva za delo ni, da počne, in da je izumila kaj posebno novega, protisocialnega in proti delavskega. Moj očitek je, da z obstoječim protisocialnim in protidelavskim nadaljuje po poteh svojih predhodnikov in stisko zaposlenih ljudi v tej državi še poglablja. Prav cinično. Potem so pa ravno na ministrstvu za delo, ki ga vodi Nova Slovenija, ravno njihovi poslanci in njihovi funkcionarji tisti najglasnejši, ki tukaj na kasetofon kažejo s prstom po dvorani in se derejo kako vsi ostali niso nič naredili, sedaj pa nekaj delajo. Ja, s kruha poc si delate. Pa ni primer minimalne plače, ki jo usklajujete tako, da zaostaja pod življenjskimi stroški, čeprav ne bi smela. Edini tak primer v odzivu na našo pobudo je gospod državni sekretar na Ministrstvu za delo povedal, da saj pa oni pa vendarle dvigujejo plače, pa da so dvignili tudi plače zaposlenih v skrbstvo, torej medicinske sestre in podobni profili, ki držijo po konci kot zdravniški skrbstveni proletariat tako domove starejših občanov kot naš zdravstveni sistem, pri tem je pa prikladno pozabil povedati naslednje. Prvič, da dvig plač za nekaj plačnih razredov v domovih starejših občanov je zadel zgolj nekatere. Zgolj nekatere. Zakaj? Zato, ker so ravno tiste najbolj podplačane skupine, sem na prejšnji seji navedel primer strežnice, po osnovni plači plačane tako zelo slabo, da je njihov prejemek globoko pod ravnjo minimalne plače. In če takemu človeku popraviš štiri plačne razrede, plačo na gor, bo še zmeraj pod ravnjo minimalne plače. In bo dobil točno isto kakor je dobil prej. In vsem prejemnikom minimalne plače, ki imajo osnovne plače pod zakonsko minimalko, nobena taka ad hock povišica ali pa bolje rečeno popravek ne bo pomagal. Pomaga jim samo, d a se dvigne minimalna plača, pika, konec. Še več, celo ta popravek plač v zdravstvu in skrbstvu za medicinske sestre, zdravstvene tehnike in tako naprej, je bil izsiljen, pa tokrat niti ne s sindikalne strani, ker se medicinske sestre precej nežno borijo za svoje pravice, redko posegajo po ostrejših orodjih razrednega boja iz preproste skrbi za svoje paciente in za svoje oskrbovance, ki vedo, da če oni gredo na štrajk, ni nobenega drugega, ki bo za njih poskrbel in so iz tega vidika veliko bolj človeške pa delajo in garajo na etični pogon kot kakršnakoli oblast, ki jih gleda kako dobesedno crkujejo v epidemiji v skafandrih tam, pa Vlada niti epidemije ne želi razglasiti. Saj zakaj ne? Zato, ker bi mogla izplačati dodatke iz kolektivne pogodbe. To pa ne. tukaj se pa na ljudeh špara. Toliko o plačnih prioritetah in usmeritvah aktualne Vlade, ki z neko advokaturo in nekimi pol primeri želi pokazati, da ja, saj oni so za boljše plače, ampak višje minimalne plače pa ne bi podprli. Poglejte, od kare je prišel v proceduro Zakon o dohodnini, se derete na nas v opoziciji pa nas v Levici še posebej, kako smo mi vsi proti dvigu plač in ne vem kaj še vse. Mi smo proti temu, da bogataše razdavčujete pa da davčnim baronom dajete davčne odpustke in izropate iz tega naslova socialno državo, zdravstvo, šolstvo, razvojne budžete, itn., ki jih koristi, kdo. Bogataši, ki jih razdavčujete? Ne, delavski razred, ki jih potrebuje. Edina resna politika za dvig plač je prvič, dvig minimalne plače, ne ta »poc«, ki ste ga vi prinesli in pravite, da usklajujete minimalno plačo in drugič, da se najnižjo osnovno plačo izenači z minimalno plačo. Vse ostalo je samo prerazporejanje bogastva delavskega razreda in socialne države, ki jo koristi, k bogatašem in kapitalu.

Tako da, ko se pogovarjamo o dvigu plač, o tem odločamo danes, na seji tega odbora. Ko bomo glasovali o temu našemu sklepu, da se bruto minimalna plača popravi ne najmanj za 50 evrov, kot želi garnitura Ministrstva za delo oziroma vlada Janeza Janše očitno, ampak za 150 evrov, kar bi vključilo tudi zaostali preračun minimalnih življenjskih stroškov od leta 2016 do danes. Ampak ne, s tem se očitno na Ministrstvu za delo ne samo ne strinjajo, niti kaj prida se s tem ne ukvarjajo. Saj ste slišal gospoda državnega sekretarja, s čim pa se oni ukvarjajo, ja, s tem da, ko je vendarle prišlo do popravka plač pod grožnjo totalnega razsula sistema domov starejših v skrbstvu pa za medicinske sestre in to, se je odprl zgornji plačni(?) strop za zdravnike, pa spet niti ne za vse zdravnike, niti ne za večino zdravnikov, ampak za privilegirano peščico med zdravniki, kjer imamo take primere, ki bi se jim plača dvignila tudi za tisoč evrov na mesec in to kot točko dnevnega reda med prvih pet postavit pri usmeritvah Ministrstva za delo, medtem pa blokirat in nasprotovat temu, da se minimalna plača dejansko uskladi z življenjskimi stroški in ne nekaj na papirju, pa Čuri Muri, je posmehovanje ljudem, ki od svojega dela ne morejo preživet ali pa komaj preživijo, čeprav dajejo vse od sebe. Zakaj? Samo zato, da bodo njihovi šefi postrgal dodatne milijone, v nekaterih primerih tudi milijarde, na svoje bančne račune.

Medtem pa realnost teh delavskih gospodinjstev, ki jim je potrebno dvignit minimalno plačo, pa tega nočete, zgleda takole, bom znova prebral ta seznam, ki mislim da odlepljeni politični kasti kar nekako uhaja, ljudem pa pač ne in je prav, da se ga sliši, kako to izgleda življenje v štacunah ta hip - ena izmed večjih slovenskih trgovskih verig ima take informacije: navaden polbeli hlebec, 2 evra 39, maslo 2 evra 89, liter jogurta 2 evra 29, 2 tetrapaka alpskega mleka 2,5 evra, 200 gramov kave 2,85 evra, 2 paketa piščančjih beder 6,58 evra, liter pomarančnega soka 1,94 evra, liter sončničnega olja dobre 2 evra, kilo »običnih« bučk 3,29 centov…; kdo prodaja bučke po 3 evre, po 3 evre pa 20? Mislim, čisto, neživljenjska cena. Kilo jabolk Idared zelo podobno 1,89 evrov, pri čemer lahko popolnoma razumem, da je bila slaba sezona in vse ostalo, ampak to se na življenjih delavskih gospodinjstev odraža na način, da pač »jabke« koštajo skoraj 2 evra ali pa tudi čez 2 evra pridejo določene sorte in minimalna plača je en inštrument, ki mora to požret in to naslovit. Žakelj krompirja 2 kili in pol 3 evre, šestkrat sadnih kašic za dojenčka, se pravi paketek, 2,54 evra, šampon 5,79 evra. Zložimo skupaj, dobimo številko 20 in nekaj evrov, kakor se bo neta plača prejemnikom minimalne popravila? Ne, dobimo 47 evrov. 47 evrov. To so neki res najbolj elementarni stroški delavskih gospodinjstev, ki smo jih malo pred sejo pogledal in zložil skupaj.

Tako da, dobrega razloga pri nasprotovanju dejanskemu dvigu oziroma dejanski korekciji minimalne plače navzgor in njeni dejanski uskladitvi z življenjskimi stroški, da bodo ljudje lahko normalno pokril kurjavo, ki je šla gor tudi na 300 evrov položnico, sem v začetku tedna izvedel, samo za ogrevanje, to, to je naloga oblasti, da zagotovi ljudem blaginjo tudi v težjih časih, dasiravno, ko se pogovarjamo o minimalni plači, težko stlačimo v isti stavek tudi blaginja. Noben, ki prejema »minimalko«, se nima v življenju fajn. Prej kot o blaginji, se tu pogovarjamo o osnovnem preživetju in s tem, da ljudje povežejo začetek in konec meseca. Z 20 evri popravka na gor jim bomo bore malo pomagali, če pa vzamemo v zakup, kolikor so se dvignili dejansko življenjski stroški in popravil bruto »minimalca« za 150 evrov, to se pa ljudem dejansko bo poznalo in to je nek minimum minimuma, ki bi ga sam, kot poslanec Levice, označil za tisto, kakor je potrebno minimalno plačo dvigniti, ne pa za dobrih 20 evrov neto, kot to predlaga minister Cigler Kralj, pa to niti ne dohaja življenjskih stroškov, ne položnic, ne v štacuni.