Hvala za besedo, predsedujoča.

Danes smo prišli čez ta odbora konsenzualno s poenostavitvijo postopka do pridobitve nadomestila neplačane preživnine v primeru mater samohranilk, pa bomo še enkrat poizkusili to srečo na temo minimalne plače, kjer je situacija še bolj drastična, še bolj pereča in zadeva še več ljudi.

Nič novega ne bom povedal, če bom dejal, da je Slovenijo zadel val podražitev. Dražijo se energenti, dražijo se osnovne življenjske potrebščine in zato se draži tudi strošek obstoja delavskih gospodinjstev. En mehanizem, ki jih ima država v rokah za regulacije standarda življenja ljudi, je določanje višine minimalne plače. Minimalna plača je pokrita v svojem zakonu, ki nosi temu primerno ime, to je Zakon o minimalni plači, ki se je nazadnje spreminjal v začetku tega mandata. To je bila pobuda Levice v sodelovanju s takratno Vlado Marjana Šarca v kateri smo določili, da se mora minimalna plača postaviti najmanj na raven minimalnih življenjskih stroškov plus 20 %, se pravi, 120 %: minimalnih življenjskih stroškov. Od tam naprej pa vse do višine 140 % minimalnih življenjskih stroškov ima minister pravico določiti višino minimalne plače. In res je, do neke uskladitve je prišlo, ta uskladitev je najavljena, žal pa je minister Cigler Kralj obral pot po kateri bo dvignil minimalno plačo na minimum od minimuma, pravi da jo bo uskladi z inflacijo oziroma rastjo cen življenjskih potrebščin. Ta dvig je milo rečeno nezadosten iz več različnih razlogov, pa vam bom povedal zakaj. Naračunana inflacija v zadnjemu letu znaša 4,9 %. Toliko naj bi se popravila bruto minimalna plača na tisoč 74 evrov, torej bruto znesek. Ampak številke poračunane inflacije vključujejo tudi luksuzne dobrine. Luksuzne dobrine po katerih delavski razred na minimalni plači nikakor ne posega, zato ker nima denarja. Ne kupuje bitcoinov, ne kupuje jaht, ne kupuje vikendov ali še tretjih, četrtih, petih stanovanj na okrog po Ljubljani kot to počno denimo stanovanjski baroni in raznorazni menedžerji. Nak, za svoje osnovno preživetje se mora zanašati na temu primerno osnovne potrebščine, te pa so se podražile precej več kot znaša na računana inflacija. Izdelki iz žita so se podražili za 6,3 %, kruh znotraj skupine 9,4 %, mleko se je podražilo za 7,1 %, sveže sadje za 13,2 %, zelenjava za 6,6 %, krompir kar za 25 %, hrana za dojenčke 6,8 % gor, oblačila, obutev 5,9 %, potem pridemo do stroškov povezanih s stanovanjem, električno energijo, plinom, gorivi, ti so se skupaj dvignili 8,6 %, navznotraj teh trdih infrastrukturnih gospodinjskih stroškov so se najemnine dvignile za 17,9 %, štrom in ogrevanje za 11,7 %. Pa to še ni vse. To so bile podražitve v letu 2021, najavljene so že nove dodatne podražitve v letošnjem letu, tako podražitve hrane kot podražitve razno raznih energentov. Če ste sledili odstotkom nujnih življenjskih dobrin, ki sem jih navedel, ste brž opazili, da se nobena od teh podražitev ni ustavila na 4,9 % kot je bila naračunana inflacija, ampak so šle precej preko. Zagotovo prednjači ta krompir, ki ga imamo Slovenci silno radi, pa najemnine, ki so šle gor za 17,9 %, za krompir sem že prej izpostavil, pa bom še enkrat, za četrtino se je podražil 25 %. In to so stroški, ki jih nosijo delavska gospodinjstva in to so stroški, ki bi morali biti upoštevani pri usklajevanju minimalne plače z rastjo življenjih potrebščin, pa niso bili. Saj nič ne rečem, pravno formalno je minister naredil korektno, ko je plačo minimalno popravil za inflacijo. To od njega zakon zahteva, a naredil ni čisto nič več, čeprav elementarna socialna pravičnost, to pa zahteva od njega. Že ta dvig oziroma uskladitev za 4,9 % kolikor je znašala inflacija, pa je potem še nadaljnje členjen med neto plačo in bruto plačo. Neto plača se bo dejansko popravila zgolj za 2,9 %, se pravi, še 2 % manj ob že tako skromnih 4 pa 9, kar se prevede v dobrih 20 evrov delavcev v denarnici več. S temi 20. evri si ljudje ne morejo privoščiti enako kot so si privoščili brez uskladitve leto dni nazaj. Zakaj? Ja ravno zato, ker je inflacija osnovnih življenjskih dobrin požrla razliko. Da še ta minimalna zakonska uskladitev, ki jo je predstavil minister Cigler Kralj kot svojo odločitev, ne dohaja rastočih stroškov delavskih gospodinjstev, realna kupna moč delavcev in njihov strošek življenja se je v enem letu kljub ministrovi predlagani uskladitvi povišal. Lahko si ljudje privoščijo manj kot so si leto dni nazaj v temu valu podražitev, ampak to je nekaj kar aktualne oblasti nikakor ne moti.: Ona buldožira dalje. V Levici smo prepričani, da je to narobe. Če kaj, bi morali v krizi, kakršnikoli krizi, se pogovarjamo o zdravstveni, socialni, stanovanjski ali gospodarski, najprej poskrbeti za najšibkejše. Delavci na minimalni plači to zagotovo so, zaslužijo si več in zaslužijo si boljše, tako na svojemu delovnemu mestu kot od funkcionarjev, ki vodijo to državo.

Druga stvar, ki jo lahko ob tem izpostavimo, pa je sam koncept minimalnih življenjskih stroškov na katere je oprt izračun višine minimalne plače. Minimalni življenjski stroški so se nazadnje poračunali na cenah iz leta 2016 in seveda v teh šestih lestih se je marsikaj v življenju spremenilo in marsikaj se je tudi podražilo. Nemudoma bi bilo potrebno pristopiti k ponovnemu izračunu teh minimalnih življenjskih stroškov s čimer smo se ukvarjali na prejšnji seji. A ne glede na to, če minister proži instrument novega izračuna minimalnih življenjskih stroškov ali ne, pa ostaja dejstvo, da ima še kar dobro razvezane roke, da minimalno plačo popravi bolj kot jo je popravil. Znotraj svojih zakonskih pristojnosti lahko recimo upošteva realno rast teh minimalnih življenjskih stroškov brez da bi se cel postopek zagnal na novo, ker te stvari trajajo leto, dve in postavil minimalno plačo tja kamor po res tistemu golemu minimumu tudi spada, to je povišica ne za 50 evrov bruto, ampak 150 evrov bruto kolikor so se dejansko stroški delavskih gospodinjstev dvignili. Namesto od tisoč 74 evrih bi se morali pogovarjati o tisoč 174 evrih oziroma 814 evrov neto kolikor bi delavcem na minimalni plači kapnilo v žep. Zakaj tega minister ni storil, lahko zgolj špekuliram, da v imenu kapitala, tudi delno v imenu državnega proračuna, kar je še ekstra abotno, varčuje pri najrevnejših delavskih gospodinjstvih zato, da dobesedno subvencionira z zlomljenimi delavskimi hrbti in praznimi denarnicami neproduktiven kapital, ki ne želi plačevati dostojnih plač, ampak se upira na prisilo, ki jo v državi poznamo kot Zakon o minimalni plači. Mimo tega zakona v kolikor ga ne bi imeli, pa bi verjetno teral zaposlene zato, da delajo za pest riža in potem še crknejo, kar je sam razlog zakaj je zakon o minimalni plači sploh obstaja. Sklep, ki ga torej za današnjo sejo predlagamo, ni nič kaj silno kompleksen. Glasi se, Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide predlaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naj v skladu z določbami Zakona o minimalni plači za plačilo dela opravljenega od 1. januarja 2022 določi novi višino minimalne plače vsaj v znesku tisoč 173,3 evra bruto. Vprašanje, ki si ga moramo danes zastaviti, ni zakaj ta popravek minimalne plače navzgor, ampak zakaj tak popravek minimalne plače navzgor ne bi bil sprejemljiv.