Hvala za besedo, predsedujoča.

Kot predlagatelj sem se prijavil k besedi zato, da dodatno obrazložim našo pobudo, zakaj je potrebno orožarske nabave, natančneje v konkretni situaciji nakup oklepnikov zaustaviti. Pa da se tudi odzovem na argumentacijo, ki jo je nanizal predstavnik Ministrstva za obrambo zato, ker zelo preprosto in zelo hitro lahko ugotovimo, da ne pije vode.

Začel bom verjetno z največjo slabo šalo, s katero je gospod državni sekretar postregel, in sicer da je številka 412 milijonov evrov ocena in da bo končni znesek nižji. Gospe in gospodje, kdaj pa smo še kakšo stvar v tej državi kupili po nižji ceni kot je bilo to v originalu predvideno? Povejte mi en primer. Ali še bolje, povejte mi en primer iz področja obrambe, kjer smo nekaj dobili za manj denarja kot je bilo to v originalu predvideno. Tega primera ne boste našli zato, ker so bili prav vsi večji nakupi orožja izpeljani v ravno obratni smeri. Afera Patria je verjetno najbolj razvpita, zagotovo pa ni osamljena. Prenova havbic oziroma nakup tistih izraelskih havbic je en tak primer, drugi primer je prenova tankov T-55 v M-55S, ki že zdaj sedijo nerabljeni v hangarju. In praktično ni večjega nakupa, ne, nič praktično, ni večjega nakupa v zgodovini te države v zadnjih 30-ih letih iz področja obrambe, iz področja orožja, kjer bi šle stvari tako kot morajo iti. Kar še podčrtuje dejstvo, da so ravno orožarski nakupi tisti, kjer se režejo največje provizije, kjer je največ mutnih poslov in kjer se največ dodatnih stroškov obeša državljankam in državljanom. Celo če bi bil nakup oklepnikov izpeljan od začetka do konca popolnoma transparentno, če bi šlo vse prav, to še vedno pomeni, da se pogovarjamo o več sto milijonih evrov, ki gredo tujim vojaško-industrijskom kompleksom namesto potrebam, ki jih imajo ljudje v tej državi tukaj in zdaj, kot je to recimo dejstvo, da jih ogroža stanovanjska kriza, da smo zdravstveno ogroženi, ker je zdravstveni sistem že 30 let podhranjen, da je glavni izziv 21. stoletja, tj. podnebni zlom, še na vidiku in zaenkrat nič ne kaže, da bi se Slovenija na to pripravljala, kaj šele da bi ga poskušala zaustaviti, in tako naprej in tako naprej. Sredstva za vse te prednostne družbene projekte bodo izgubljena, v kolikor denar vržemo v orožje, ki ga sploh ne potrebujemo. Tudi če to naredimo popolnoma koretno, transparentno in ne vem kaj še vse -v kar pa niti slučajno ne verjamem, ker nimam enega dobrega primera, kako bi se v tej državi to izvajalo pri nakupih orožja. Praktično vsi primeri, ki so, govorijo pa ravno obratno. In še posebej se to dogaja pod desnimi vladami od afere Patria naprej.

Gospod državni sekretar je nasprotovanje referendumu, da naj se ljudje izrečejo o nakupu oklepnikov, uvodoma zavrnil s tem, da pravnoformalno ni čisto okej zaradi tega, ker sam sporazum z OCCAR-jem, preko katerega naj bi oklepnike kupovali, ne prinaša finančnih posledic za državo neposredno in da bodo te nastale šele s sledečimi izvedbenimi dokumenti. Večjega sprenevedanja verjetno še nisem slišal, in slišal sem ga veliko v teh dveh mandatih, odkar delujem kot poslanec v Državnem zboru. Ja, zakaj pa pristopamo k organizaciji OCCAR? Da bomo rožice sadili? Za povezovanje na zdravstvnem področju, karkoli takega? Ne. Pač vsi vemo, da k organizaciji OCCAR pristopamo zato, da bomo kupili oklepnike 8x8, pika konec. Vse ostalo je sprenevedanje in milo rečeno zavajanje.

Druga stvar, ki nam jo je očital gospod državni sekretar je, da zavajamo glede stroška za posamezno vozilo oziroma koliko vozil kupujemo in da se kupuje za 412 milijonov evrov 53 vozil in ne 45 kot smo to dejali. Ampak v resnici je slika naslednja. Še novembra, ko se je obravnaval zakon o ratifikaciji sporazuma z OCCAR-jem, smo mi v Levici kot glavni nasprotniki tega sporazuma izpostavljali, da se kupuje 53 oklepnikov za 412 milijonov evrov. Potem je bil pa minister Tonin tisti, ki nas je sam popravil takrat, torej dva meseca nazaj, da kupujemo samo 45 oklepnikov in zakaj zdaj Levica napihuje številko, da jih kupujemo 53. V vsakem primeru pa cena ostaja enaka, tj. 412 milijonov evrov. Toliko stroška je za to rezerviranega in tak je vnos napisan tudi v tistem posebnem Toninovemu zakonu za 780 milijonov evrov za orožje. In ker nas je minister Tonin sam osebno novembra popravil, da se kupuje samo 45 vozil, smo nekako sklepali, da bo za 45 vozil namenjenih 412 milijonov evrov, kolikor je tudi zacahnanega v proračunskem razvojnem programu do leta 2026. Očitek, da torej mi v Levici zavajamo s tem, ko pravimo, da se bo kupovalo 45 vozil za 412 milijonov evrov pa se jih bo v resnici kupovalo 53, kratko malo ne pije vode. Mislim, če kdo zavaja, so to žongliranja, ki prihajajo iz Ministrstva za obrambo in enkrat govorijo o 45 oklepnikih, drugič o 53 oklepnikih. In po tem, kar sem ravnokar izpostavil, se lahko vprašamo ali nam z današnjim očitkom, kako smo nekorektni v številkah, v resnici sporočate, naj ministru Toninu ne verjamemo. Ministru, ki nas je dva meseca nazaj popravil, da je oklepnikov 45 in ne 53. Mislim, da je implicirano v tem vašem argumentu v nasprotovanju našem referendumu o orožju, koliko kredibilnosti to ministrstvo in njegovi posli v resnici nosijo. Sicer pa vemo, s kom imamo opravka – z ministrom Toninom, ki je že na začetku mandata izgubil tovornjak mask pa jih še danes ni našel. Nadaljeval je s tem, da je ljudem prepovedal referendum o 780 milijonih za oroje, se potem proslavil s slikanjem v vlogi vojačka Tonina ves oblaten in srečen, ko se je na vozilih preganjal na okoli, no in še njegova zadnja politična drža in statement, ki je prišla v to državo, je, kako se je pustil potrepljati po glavi našim ameriškim prijateljem v navednicah …