Hvala za besedo, predsedujoča.

V zadnjih dveh letih lahko spremljamo, kakšno prioriteto si je zadala tretja konstatacija Janeza Janše na oblasti, to je uporaba vseh sredstev in vseh možnosti, da si državo v celoti podredi. V splošnem to lahko spremljamo skozi napade na predstavnike medijskih hiš in hitro kadriranje po celotnih državnih aparatih s poudarkom na policijskih represivnih organih in seveda tudi neprestano blatenje sodstva in govor o krivosodju tam, kjer predstavnikom te skrajno desne oblasti rezultati sojenja niso všeč. Obrambno področje je žal talec taistih enakih politik. Vlada se je namreč zavezala pod taktirko ministra Tonina, da bo na vsak način še pred zaključkom mandata podpisala vse mogoče orožarske pogodbe, ki jih lahko, ne glede na posledice, ki jih tovrstni vrtoglavi izdatki puščajo tako za blaginjo državljank in državljanov kot za razvojno vitalnost države. Še več, pri tej svoji nakani ne izbira sredstev.

Prvo dejanje, ki smo ga poslanke in poslanci dobili v roke, je bil tisti t.i. Toninov zakon, ki predstavlja podlago za nabavo 780 milijonov evrov orožja. Že takrat smo v Levici skupaj z državljankami in državljani temu zakonu nasprotovali in zgolj v tednu dni zbrali 30 tisoč podpisov. Ali je oblast upoštevala željo ljudi v tej državi, ki v treh četrtinah in več nasprotujejo kakršnimkoli nakupom orožja za potrebe zveze Nato? Ne. Namesto upoštevanja demokratičnih ljudskih hotenj se je namenila in referendum ljudem prepovedala. Danes predlagamo, da se razpiše referendum za eno izmed postavk znotraj tega orožarskega Toninovega zakona, natančneje na temo nakupa oklepnikov.

Nakup oklepnikov 8x8 ima v tej državi precej dolgo brado. Prvič se je v javnosti o tem začelo govoriti v času Cerarjeve vlade in je bil v začetku načrtovan nakup 56 oklepnikov. Ampak je zaradi nesoglasij med ministrstvom in Generalštabom o tem, kakšna vozila naj kupijo, razpis, ki je bil objavljen septembra 2017, padel v vodo. Sočasno pa je začela naraščati cena. V vladnem proračunskem memorandumu za leti 2018 in 2019 je bil strošek nabave 56 oklepnikov ocenjen na 207 milijonov evrov. Kasneje je v januarskem intervjuju za slovensko vojsko takratni državni sekretar na Ministrstvu za obrambo gospod Bizjak ta znesek povečal na 250 milijonov evrov. Hitro je sledilo poročanje časopisa Dnevnik z informacijo, da je realnejša ocena v resnici ne 250 milijonov evrov ampak 280 milijonov evrov. Sledila je pobuda za sklenitev sporazuma o pridružitvi organizaciji OCCAR, ki jo je praktično zadnji dan svojega mandata poskušala čez Odbor za zunanjo politiko poriniti Cerarjeva vlada. No, v tem sporazumu je bila ocenjena vrednost projekta, ki vključuje stroške nakupa vozil 48 komadov boxer 8x8 z ustrezno logistično podporo še višja, torej 306 milijonov evrov z DDV. V Levici smo približno sočasno preko Zakona o dostopu do informacij javnega značaja pridobili dokumentacijo, iz katere je razvidno, da sta bila za vlado na MORS-u pripravljeni dve verziji pobude za sklenitev sporazuma za pridružitev OCCAR-ju. Bili sta identični razen v oceni stroškov. V eni je bila ocena res 306 milijonov, in to je tisto, kar je v roke dobil Odbor za zunanjo politiko Državnega zbora. V drugi je bila ocena 351 milijonov evrov. Še nekoliko kasneje so mediji poročali, da je cena v času, preden je Šarčeva vlada v sodelovanju z Levico postopek nakupa dokončno prekinila, že narasla na 392 milijonov evorov. Ministrstvo za obrambo tega sicer ni nikoli uradno potrdilo, so pa v odgovoru na naše poslansko vprašanje priznali, da je decembra 2018 ponujena cena znašala 331 milijonov evrov z davkom na dodano vrednost ampak brez eskalacijskih klavzul in cene plačila razvoja OCCAR-ju. Se pravi, v nekaj letih, odkar se je začelo resno govoriti in je informacija prišla tudi v javnost, da naj Slovenija kupi okrog 50 oklepnikov 8x8, se je številka, strošek za državljanke in državljane povzpel iz 207 milijonov evrov na današnjih 412 milijonov evrov. Ne le, da se je povečevala splošna masa denarja, ki naj gre za orožje, ki ga sploh ne potrebujemo, zato da se bo slovensko vojsko nadaljnje preoblikovalo v ekspedicijski korupus zveze Nato za delovanje tudi 10 tisoč kilometrov izven naših meja, znotraj tega zneska je porasla tudi cena na posamezno vozilo. Najprej smo imeli 56 vozil za 207 milijonov evrov oziroma 3,7 milijonov evrov na posamezni oklepnik. Potem smo dobili 48 vozil za 306 milijonov evrov, kar se prevede v 6,3 milijona evrov na vozilo oziroma 70 % povišanje stroška glede na izhodišče. Sedaj se pogovarjamo o 45 vozilih za 412 milijonov evrov oziroma 7,7 milijona evrov na vozilo, kar je 110 % povišanje glede na izhodišče in 23 % povišanje glede na ceno 2018. To zgovorno priča, da so orožarski nakupi ne glede na to, če morda celo sprejmemo premiso, da bi tovrstne oklepnike potrebovali, eni izmed najbolj skorumipiranih poslov, ki se pri nas dogajajo. Pa ne le v okvirih Republike Slovenije, visoke marže in provizije se režejo v vsakršnih orožarskih poslih, kjerkoli na svetu se že nahajamo. Vrh zveze Nato ne izgleda kaj dosti drugače, da se vodilni generali Nato pakta na njem obnašajo kot trgovski potniki te ali one orožarske korporacije iz jedrnih držav Nato pakta. In ta pritisk iz tujine, ta center moči, ta preplet vojaško-industrijskega kompleksa s politiko je razlog, zakaj se Slovenija v izdatne nakupe orožja sploh podaja. Ne zato, ker bi ga potrebovali za obrambo domovine, ker Slovenija vojaško na noben način ni ogrožena, navsezadnje je to priznalo tudi samo Ministrstvo za obrambo, ampak zato, da se zagotovi posle določenim dobaviteljem iz jedrnih držav Nato pakta, račun pa poravnajo seveda slovenske državljanke in državljani. Dejstvo, da kupujemo oklepnike, s katerimi si doma ne moremo kaj prida pomagati in ki ne bodo na noben način zares službovali potrebam državljank in državljanov, je že samo po sebi dovolj zgovorno. Zgovorno je tudi to, da je ena izmed naših menda zaveznic v okviru Nato pakta Litva že zdavnaj pristopila k nakupu oklepnikov boxer 8x8, pa na njihovo dobavo čaka že 6 let, kupovala pa jih je za skoraj pol cene manj kot se kupuje pri nas.

Mislim, da so vse to razlogi, zakaj je potrebno orožarske nabave zaustaviti in znova premisliti sam obrambni koncept slovenske vojske kot ga imamo pri nas. To pa ni naloga, ki bi jo lahko sprejemala vlada brez legitimnosti z orožarskim nakupom brez podpore javnosti, ampak je nekaj, kar mora pričakati neko naslednjo konstalacijo in naslednjo garnituro. Najmanj, kar pa bi morali storiti, je da se o tako velikem izdatku kot je dobrih 400 milijonov evrov za nakup oklepnikov, ki bo izčrpal proračune, kolikor še niso izčrpani, za naslednjih nekaj generacij, da je to vprašanje, ki bi ga bilo potrebno predočiti državljankam in državljanom, pa naj se na referendumu izrečejo, kaj o tem mislijo. Bomo namenili denar za orožje ali nemara raje za zdravstvo?

Hvala.