Spoštovana gospa predsedujoča, hvala za besedo. Poslanke in poslanci!

Kot veste je Državni svet izglasoval veto na zakon s 25 glasovi za in 5 proti, kar je nenavadno visoko razmerje, ki ni običajno pri teh glasovanjih.

Moram reči, da je argumentacija Državnega sveta v veliki meri uprta tudi na stališče Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki je izpostavilo pomanjkljivosti tega zakona, tudi nekatere resne sistemske dileme, ki se pojavljajo v povezavi s tem zakonom. Komisija za izobraževanje, znanost, kulturo in šport se je prav tako v pomembnem delu oprla pri argumentaciji za veto na ta stališča Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Škoda je, da ne moremo slišati teh stališč.

Eden od bistvenih argumentov zakaj je Državni svet izglasoval veto je vezan na dvigovanje praga za znanje italijanščine v šolah z italijanskim učnim jezikom. Hkrati pa je drug pomemben argument vezan na nepreglednost, če hočete, tega pragu, ki je postavljen pri znanju italijanščine. Namreč uporabljajo se termini, ki jih niti skupni jezikovni okvir Sveta Evrope, niti naša zakonodaja ne poznata, to je znanje na ravni maternega jezika, kar na nek način odstopa od teh principov, ki se sicer pri obvladovanju jezikov uveljavljajo v Evropski uniji in so vneseni tudi v slovensko zakonodajo, tudi izobraževalno zakonodajo.

Namreč s tem visokim dvigom za znanje italijanskega jezika, ki je učni jezik v teh šolah, se izrazito povečujejo tudi razlike za pogoje, ki jih morajo imeti opravljene slovenski učitelji v Italiji, ki poučujejo v slovenskih šolah s slovenskim učnim jezikom. Tam je dovolj zgolj opravljena matura v slovenskem jeziku. Pri nas kot veste ali mora učitelj, učiteljica tako osnovno in srednjo šolo izpeljati v šoli z italijanskim učnim jezikom, sicer je ta preizkus nujno potreben.

Kaj je problem tega kriterija, ki je vzpostavljen na tej ravni znanja materinega jezika in kakšno znanje obsega, ni jasno iz zakona. Namreč, kot sem izpostavil že v uvodu tega termina ni niti v evropskem jezikovnem okviru. Kot veste ta pozna šest stopenj znanja jezika. Do sedaj so morali slovenski učitelji in učiteljice v teh šolah z italijanskem učnem jezikom izkazovati znanje na ravni C1. To je drugo najvišje znanje, ki je potrebno izvesti, kar pomeni, da obvladujete težka in daljša besedila, ki jih lahko popolnoma suvereno tolmačite in obvladujete.

Tu je sedaj postavljeno, da naj bi se ta kriterij znanja materinega jezika, v tem primeru italijanščine, presojal na podlagi kataloga maturitetnih znanj, ki ga imamo sprejetega v Sloveniji. Problem tega kriterija je, da ni prilagojen za dokazovanja obvladovanja znanja materinega jezika. Namreč praktično 70 % tega maturitetnega kataloga je povezanega z poznavanjem literature, tako svetovne kot italijanske in ne z presojami kako globoko, kako ekspertno obvladujete jezik. Zato se nam zdi, da je ta problem težko razrešljiv. Da ne govorim o tem, da je ministrstvo izpostavljalo, da pravzaprav nima ustreznih orodij za preverjanje tega, niti strokovnjakov, ki bi bili za to potrebni. To je manjši problem. To je tehnični problem, ampak ga zgolj omenjam zaradi tega, ker ga je tudi ministrstvo izpostavilo.

Mi menimo, da je mogoče ta dvig praga, ki je previsok in bo zelo otežil iskanje strokovnjakov, ki tako dobro obvladujejo italijanščino kot materin jezik. Morda celo negativen za kakovost pouka na teh šolah, ker je vprašanje kdo bo izpolnil ta osnovni pogoj, pri čemer se je tu postavilo še dodatno vprašanje, ki ga izpostavljam. To pa je, da se je dvignila tudi zahtevnost znanja jezika v šolah z italijanskim učnim jezikom za učitelje in učiteljice slovenskega jezika v teh šolah. Ta pa ni za pouk slovenščine v šolah z italijanskim učnim jezikom pa italijanščina ni učni jezik, ampak je slovenščina. Pogoj za poučevanje v teh šolah pa je izrazito dvignil na C1, kar je prej veljalo za vse druge. Pri čemer pa smo dobili kar nekaj dopisov, kjer opozarjajo, ker recimo že sedaj primanjkuje učiteljev, ki bi ustrezno učili v šolah z italijanskim učnim jezikom. Hvala bogu, bom rekel, dobijo učitelje z Italije, ki pa ne znajo slovenskega jezika na nobeni teh ravni, ki je zahtevana za učitelje slovenščine, ki poučujejo v šolah z italijanskim tujim jezikom. Mimogrede dobivajo tudi dodatek za dvojezičnost, ki je bil pred kratkim spremenjen v Državnem zboru po moji presoji na račun zahtevnosti poučevanja v jeziku.

Mimogrede, na Odboru tisti, ki ste bili v tem Odboru, se je predlagatelju tudi zapisalo, da je slovenščina v tem primeru izenačena z drugimi tujimi jeziki. Slovenščina ni tuji jezik v tem primeru, ampak okolja. Gospod Žiža se je potem tudi opravičil zato. Ampak je pa nek simptom, ki morda kaže na to, da gre skozi to zaostrovanje za neko zapiranje, ki ni ne za ene, ne za druge verjetno koristna.

Hkrati je povsem neracionalno, da se dviga prag tudi za celotno administracijo, ki dela v teh šolah, od čistilk, kuharjev, administracije in da je raven za posamezno delovno mesto prepuščeno sedaj naknadni opredelitvi kdo mora koliko znati, pri čemer naj bi imela tu krovna organizacija italijanske manjšine ključno besedo. S tem ni nič narobe. Problem je zgolj, da tukaj gre za pedagoška vprašanja, ker dejansko je, da vsi, ki so v šoli, tudi gospa Škrinjar je zadnjič omenila kako so čistilke znale lepo govoriti, bi moralo biti to neka pedagoška presoja, ne pa ker je pač treba nekaj tudi vedeti o delovanju šol in teh ciljih, ki jih ima pouk.

Končam s tem, da je to zaostrovanje, ki ga predlaga ta zakon, dela tudi pomembne razlike v izobraževalnem sistemu. Tukaj so potrebna tudi neka dodatna znanja, ki jih naša zakonodaja ne pozna, za tiste, ki ne pridejo do tega nivoja kot pogoj za zaposlitev. Tudi Zakon o izobraževanju obeh manjšin pove, da imamo enotni izobraževalni sistem. Tukaj se pa z posebnimi pogoji, kriterijem, ki ga ne poznamo, materinega jezika na nek način to razkraplja in poglabljajo razlike, kar se nam tudi ne zdi posebej pametno.

Hkrati pa, saj to je gospod poslanec že omenil, je problem, da se morda z zviševanjem praga ne rešujejo tisti resni problemi, ki jih pa manjšina ima v šolah. Veste, da tam hodijo Romuni, Rusi, Ukrajinci, migranti in se vpisujejo v šole z italijanskim učnim jezikom in tega problema, če vi dvignete prag pri učiteljih ne boste rešili, kar se tiče italijanščine kot učnega jezika. Zato je to morda na napačnem koncu prijeto. Tako da je bila kar se tiče teh argumentov, kot sem rekel, kjer smo sledili v veliki meri ministrstvu in pomislekom Ministrstva za šolstvo, veto tudi povsem jasno in enoznačno izglasovan.

Hvala lepa, gospa podpredsednica.