Hvala lepa.

Verjetno ste mnogi že opazili, da se tresem. To je zato, ker imam esencialni tremor, nimam Parkinsonove bolezni, kar si zlasti zelo želijo vsi, ki nasprotujejo zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predvsem pa to ni razlog, zakaj se za ta zakon zavzemam. Zakon o prostovoljni pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pomaga, ne samo tisti peščici ljudi, ki jim ne more pomagati nobena medicinska oskrba, torej vsi tisti, ki govorijo, kako lahko medicina vsem odvrne vse težave ob koncu njihovega življenja, seveda govorijo nekaj, kar ne drži. Prav tako jim so taki, ki jim ne more pomagati paliativna oskrba. Vsi podpiramo paliativno oskrbo, ta je izjemno pomembna, jo rabimo in čim več jo rabimo in pomaga ogromni večini ljudi, vsem pa ne more. Treba pa je pomagati tudi tistim in tem, ki jim ne more. Tem pomaga zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V tem smislu ta zakon ni zamenjava paliativni oskrbi in obratno, tudi ne. Vsi tisti, ki govorijo, da je zakon zamenjava paliativni oskrbi ali obratno, da paliativna oskrba lahko v celoti nadomesti tisto, kar ponudi zakon. To ne drži. Zakon pomaga tam, kjer odpove paliativna oskrba. Vendar ta zakon ne pomaga samo tistim konkretnim, ki v tem hipu trpijo ali bodo trpeli, ampak pomaga vsem, prav vsem, vsem nam, kajti vsem prinaša novo zdravstveno storitev. Prinaša jim možnost in predvsem zavedanje, da če bodo poraženci na loteriji življenja, ko bodo morda prišli v tisto ozko skupino ljudi, ki jim nič ne more pomagati ob njihovem trpljenju, da imajo možnost zasilnega izhoda. In ta občutek je tisti, ki nam daje občutek varnosti in nas rešuje strahu pred koncem svojega življenja. To dobimo vsi, to je individualna pravica, ki jo vsi imamo, potem, ko bo zakon sprejet. In s tem seveda imamo tudi zagotovilo za uresničitev 34. in 35. člena Ustave, ki govorita o osebnem dostojanstvu in ki govorita o pravici do zasebnosti, kajti šele ta zakon v resnici do konca življenja omogoča uveljavitev osebnega dostojanstva. Torej, 4. oktobra je Slovenska Karitas začela posebno kampanjo, ki bo trajala en mesec in katere glavni namen je preprečiti sprejem Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V sklopu te kampanje vidim tudi današnjo sejo, ki me zelo spominja po svoji strukturi na nekdanje partijske kongrese, kjer je bil cilj vnaprej znan in je bila naloga vseh udeležencev da pač povejo tisto kar naj bi sledilo kot končni cilj. Cilj seveda današnje seje je preprečiti sprejem tega zakona. No, in moram reči, da seveda med osnovnimi povabljenci na današnjo sejo sva se znašla tudi gospa Biserka Marolt Meden in jaz iz Srebrne niti, sicer pa so bili v tem osnovnem seznamu vsi znani nasprotniki tega zakona. Zdaj o iskrenosti tega povabila priča dejstvo, da ne ona ne jaz povabila nisva dobila. Če jaz ne bi brskal po spletnih straneh Državnega zbora, ne bi opazil, da je ta seja in da sem med povabljenimi tudi jaz. Tako sem pač prišel sem. Dopuščam pa seveda tudi možnost, da gre za zdrs strokovne službe. V času diskusije, ki poteka zdaj že zelo dolgo, v bistvu že pet let, o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se je že izoblikovala struktura ugovorov. To so nek vzorec, ki se v bistvu stalno ponavlja, ki smo ga danes lahko že slišali, ki ga bomo še slišali tako danes kot v nadaljevanju. Ta vzorec pa kaže naslednjo strukturo. V razmerah, kjer se kopičijo pritiski socialnega okolja, težave zdravstvenega sistema, depresivno dojemanje svojega zdravja in samega sebe pomeni pomoč pri končanju življenja v skladu z zakonom, najlažjo in najhitrejšo rešitev ali tudi atraktivno ter nenadzorovano bližnjico v smrt iz ne pravih vzrokov, zato je ta zakon nevaren. Ta sklep o nevarnosti pa temelji na napačni premisi. To je tisto neizrečeno izhodišče, ki se ga da sedaj izluščiti. In sicer ta napačna premisa je, da je pri izvedbi pomoči pri končanju življenja prepovedano vse, kar ni v Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja izrecno dovoljeno. Zakon uvaja novo zdravstveno storitev. Pri teh pa velja velika avtonomija strokovnega odločanja. Izvedbe številnih zdravstvenih storitev ne urejajo niti klinične smernice, kaj šele podrobni predpisi pa vendarle zdravstvena dejavnost redno poteka. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne prepoveduje, kot bi sledilo iz te izvorne zmotne premise, vsem sodelujočim zdravstvenim delavcem, da kritično pregledajo pacientovo prošnjo po pomoči, da pri tem upoštevajo vse možne pasti in da se na prošnjo odzovejo z negativnim mnenjem, če ugotovijo, da gre za nepravi vzrok prošnje za pomoč, da ne gre za okvaro zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja. Nasprotno. Od zdravstvenih delavcev se pri izvedbi zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zahteva, da bodo uveljavljali svojo strokovno avtonomijo in kritično presojo. Zanimiva okolnost je, da Karitas v tem svojem pozivu v kampanjo proti Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja izpostavlja in zagovarja pravico vsakega posameznika do dostojanstvenega in spoštljivega življenja. To pravico zagovarjamo tudi predlagatelji zakona. Tudi jaz imam zelo rad življenje in si ga želim do konca živeti dostojanstveno in spoštljivo in prepričan sem, da zagotovilo za to je sprejem Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Tisti, ki tega zakona ne marajo hkrati pa si želijo tako življenje in tak konec življenja, bi morali potem podati tudi predlog kako tak konec življenja doseči, če takega zakona nimamo. Doslej so bili podani pravzaprav eno izkušnjo iz prakse in trije predlogi. Iz izkušnjo iz prakse je izpovedala sestra Emanuela Žerdin, ki je dolga leta delala v Hospicu ki je povedala da seveda skrbi za vso paliativno oskrbo tako torej z zdravili kot tudi duhovno in družabno, da pa seveda so primeri, ko vse to ne zaleže in takrat moli Oče naš in prosi Boga da bo to osebno čim prej vzel k sebi. Zdaj, kakšna je učinkovitost te pomoči, si lahko pač misli vsakdo sam.

Drugi predlog je dal profesor Ošlaj v neki svoji pisni razpravi že pred leti, kjer je predlagal, da bi bilo to rešljivo v tihem, privatnem, zasebnem dogovoru med zdravnikom in pacientom, kjer bi na primer zdravnik pozabil smrtonosna zdravila na nočni omarici ali pa nekaj podobnega. To je seveda rešitev, ki je ilegalna in protizakonita. Druga predlog je bil predlog 91 nevrologov, da bi take bolnike preprosto napotili v tujino. To je enako izvozu naših odpadkov, ki jih ne zmoremo, za katere ne zmoremo sami poskrbeti. Tretji predlog je javno izrazil na prvem programu Televizije Slovenija prof. Matjaž Zwitter, ki je svetoval, ki je svetoval pacientom, naj pojedo vsa zdravila, ki jih imajo doma, pa bodo končali življenje, naj pa s tem ne obremenjujejo zdravnika. Jaz bi ga pač, ker je zdajle tu in ker bo še imel besedo, pač prosil, da razloži v čem je človečnost in sočutnost do trpljenja pacientov v tem njegovem predlogu. Torej, vsi tisti, ki nasprotujejo temu zakonu, jih pozivam in prosim, da v bodoče, v bodoče ob tem, ko nasprotujejo zakonu kot realni zakoniti rešitvi, ki daje tudi strogo družbeno nadzor nad celotnim postopkom in s tem povečuje varnost pred lastnimi napakami in pa seveda pred kakršnimikoli zlorabami, da dajo alternativni predlog in s tem bi končal. Hvala lepa.